Avtor: Ines Markovčič

BRANIMIR BRKLJAČ

Veteran marketinga, ustanovitelj Mokrin House, mentor, pravnik, Izkušeni začetnik
Portret Branimirja Brkljača v črnih očalih.

Vir: Osebni arhiv.

Uvodna uredniška misel:

V času, ko se komunikacija spreminja hitreje, kot jo zmoremo razumeti, je pogovor z Branimirjem Brkljačem nekaj posebnega. Njegova kariera je preplet pionirstva, drznih odločitev, radikalnih premikov in izjemne sposobnosti branja kultur, trgov in ljudi. Je človek, ki je že pred dvajsetimi leti razumel, da komunikacija ni tehnična disciplina, temveč idejna. Da blagovne znamke niso sistemi, ampak odnosi. Da podatki niso številke, ampak vedenje. In da se uspeh ne zgodi zaradi formata, temveč zaradi zgodbe.

Zato je ta intervju več kot pregled preteklosti. Je vpogled v to, kako se je gradila ena najmočnejših regionalnih medijskih in prodajnih platform, kako so nastajale kulture znotraj podjetij, kako so se razvijali trgi, kako so se spreminjali potrošniki — in kako se je vse to prelilo v današnji svet, kjer ljudje predstavljajo sebe kot blagovne znamke, blagovne znamke pa skušajo sebe predstaviti kot ljudi. Brkljač je eden redkih, ki zna o tem govoriti brez nostalgije, a tudi brez cinizma. Z izkušnjo, ki je hkrati osebna in sistemska. Ko prebereš njegovo knjigo, se zaveš, da bi jo lahko gladko posneli kot film z istim naslovom — Ali to nije sve. Toliko dramaturgije, toliko prelomnih trenutkov, toliko človeških odločitev, ki so spremenile tok poslovnih zgodb.

In prav tukaj, nekje na sredini najinega pogovora, sem se kot medijka zdrznila. Nekateri njegovi stavki so me zaskrbljeno zadeli. To niso misli, ki jih preslišiš mimogrede. To so misli, ki te prisilijo, da se ustaviš, da razmisliš, da se vprašaš, kaj to pomeni za vse nas, ki delamo v tej industriji. A prav zato sem želela dalje luščiti odgovore. Ker sem želela razumeti, od kod prihajajo, kaj jih poganja, kaj jih utemeljuje — in predvsem, ali v njih obstaja tudi priložnost.

Zato sem ga soočila. V njegovih razmišljanjih je nekaj zelo človeškega: kritika, ki prihaja iz ljubezni, ne iz cinizma. In prav iz tega kontrasta se rojeva tudi ključna misel: priložnosti za agencije in tradicionalne medije še vedno obstajajo — a le, če se bodo znali preoblikovati, opustiti stare modele in sprejeti novo vlogo, ki jo od njih zahteva sodobna komunikacija.

Ta intervju je zato povabilo k razmisleku. O tem, kako naj mediji, agencije in znamke ponovno najdejo svojo vlogo v svetu, ki se spreminja hitreje, kot smo mu sposobni slediti. O tem, kako se komunikacija po meri človeka bere drugače v vsakem kontekstu — a ostaja temeljna resnica, ki nas vodi. In o tem, kako lahko tudi najbolj radikalne misli, če so izrečene iskreno in iz izkušenj, postanejo navdih.

Branje tega intervjuja je več kot informacija. Je izkušnja. In upam, da vas bo nagovorila tako močno, kot je mene.

Vabljeni k prebiranju.

Sprašuje: Ines Markovčič

V svetu trženja podjetja pogosto bijejo brutalne bitke v t. i. »rdečih oceanih«, kjer zgolj kopirajo drug drugega in tekmujejo s ceno. Vi pa ste s konceptoma Kosmodisk in Top Shop ter z neposredno televizijsko prodajo na Balkanu ustvarili povsem lastno, prej neobstoječo kategorijo, ki je postala multimilijonski posel. Kako pomembno je v poslu, da ne tekmuješ z drugimi, ampak se prepustiš lastnemu podjetniškemu nagonu in ustvariš ekosistem, v katerem si edini?

S Kosmodiskom in kasneje z izdelki Top Shopa smo vstopili v kategorije, ki v resnici niso imele neposredne konkurence. Konkurenca je bila zgolj posredna. Naši izdelki so ponujali rešitve za splošne, vsakdanje težave — in prav to je bilo ključno. Ko počneš nekaj, kar nagovarja univerzalne človeške probleme, se ne primerjaš z drugimi izdelki v isti kategoriji, ker ta kategorija pravzaprav ne obstaja. Mi nismo bili »še en izdelek«. Mi smo bili alternativa! Nekaj, kar je stalo zunaj obstoječih okvirjev. In ko si alternativa, ko si prvi in edini v svojem ekosistemu, takrat se igra popolnoma spremeni.

Prvi stik s Kosmodiskom opisujete kot trenutek popolne zmede – »vrteo sam ga u rukama i ništa mi nije bilo jasno«. Kako pomembno je v podjetništvu, da kljub začetnemu skepticizmu ostaneš odprt za nenavadne ideje? Kako ste vi kot racionalni pravnik in medijski človek vendarle prepoznali potencial v tako neobičajnem izhodišču?

Fascinirala me je zgodba. Preprosto sem začutil, da je to to. Verjel sem, da delam pravo stvar, kmalu potem, ko sem videl ganljiva zadovoljstva pri ljudeh, uporabnikih. Če izdelek ni deloval, so ga lahko vrnili — in to je bila takrat redkost. Mi smo to možnost omogočili brez kompliciranja: če ti ne pomaga, vrni, ti povrnemo denar. To je bilo v tistem času revolucionarno. Ta preprost, pošten odnos do kupca je ustvaril zaupanje, ki ga ni mogla nadomestiti nobena reklama.

Branko Stojanović, izumitelj Kosmodiska, je bil izjemno nekonvencionalen lik: ekonomist, bioenergetik, človek, ki je moral svojo dejavnost registrirati kot »zanatsko radnjo«. V kakšnem spominu ga ohranjate?

Ko danes gledam nazaj, po vseh ljudeh, ki sem jih v življenju spoznal, vidim eno stvar: Branko je bil eden najpomembnejših ljudi v mojem življenju. Absolutno. Tudi danes se v določenih situacijah zalotim, da se vprašam: Kaj bi Branko rekel? Kako bi on razmišljal?

Pri Kosmodisku ni nikoli govoril o čudežu. Vedno je rekel samo: Probaj ga. Bil sem večkrat prisoten, ko so ljudje prišli do njega in mu rekli, da jim je izdelek pomagal, da jim je spremenil življenje. In kar je bilo pri Branku izjemno: ni imel ega.

Bil je človek, ki je imel zgrajeno profesionalno kariero — ekonomist, zaposlen v priznani firmi. Potem pa je vse to pustil in se posvetil svoji ideji, samostojno, brez varnostne mreže. To je bil takrat velik riziko. In prav ta njegova kombinacija znanja, poguma in skromnosti je bila nekaj, kar me je vedno navdihovalo.

Mi nismo bili »še en izdelek«. Mi smo bili alternativa! Nekaj, kar je stalo zunaj obstoječih okvirjev. In ko si alternativa, ko si prvi in edini v svojem ekosistemu, takrat se igra popolnoma spremeni.

Omenjate, da so vas tako rekoč iztrgali iz takratnega podjetniškega okolja in potegnili v svet marketinga, o katerem niste imeli nobene izkušnje. Prve kampanje ste se lotili domiselno in se povezali s takrat zelo cenjeno trojico iz sveta marketinga in oglaševanja – Draganom Sakanom, Ivanom Stankovićem in Jelisaveto Bjelić –, ki ste jih poznali že iz svojega omladinskega obdobja. Tudi oni so bili sprva, tako kot vi, skeptični glede samega izdelka?

Absolutno mislim, da je prav, da vedno poveš, kar misliš. Brez takšnega pristopa ni produktivnega dialoga. Če ima nekdo drugačno mnenje od mojega, tega ne jemljem kot znak nesposobnosti ali neumnosti. Normalno je, da se ne strinjamo.

Tudi oni so bili sprva skeptični, ampak so genialno zadeli bistvo. Ujeli so potencial sporočila kupcu: ne krivi sebe, če izdelka ne doživljaš takoj; nimaš kaj izgubiti, če ga poskusiš. To ni tableta, ki jo pogoltneš. Ni kemija.

Kar se kupčevega vloženega denarja tiče, smo bili popolnoma jasni: mi ti ne ponujamo čudežne rešitve, mi ti ponujamo možnost, da poskusiš rešiti svoj problem. To je bila razlika. Mi mislimo, da bi ti lahko pomagalo — ne vemo zagotovo — ampak nimaš kaj izgubiti. Poskusi.

Razlog, da je bila ta kampanja tako uspešna, je preprost: nismo dajali praznih, nepojasnjenih obljub. Nismo obljubljali ljubezni, čudežev ali instant rešitev. Ponudili smo pošteno možnost. In ljudje so to začutili. V primeru nezadovoljstva z izdelkom je bila na voljo, kot že omenjeno, možnost vračila.

Plakat prve kampanje za Kosmodisk z napisom Izgleda šašavo, ali deluje.

Ko so vam predstavili idejo s sloganom »Izgleda šašavo, ali mene leđa više ne bole«, ste priznali, da vas nikakor ni prepričal – nekaj je bilo »off«, vas je odbilo. Tipično sakanovski, genialni argument pa je skozi čas pokazal pravilnost odločitve. Nam lahko zaupate, kakšni občutki so vas prevevali, ko ste zbrali pogum in ste s tem soočili samo legendo, gospoda Sakana? Kaj ste se vi od te legende prav v tej situaciji najbolj naučili?

To sem moral povedati. Preprosto sem moral dati iz sebe, ne glede na to, kdo je sedel nasproti mene in kakšno avtoriteto je imel. Moj predlog je bil, da poiščemo drugo rešitev. Večina ljudi bi se verjetno ustrašila in samo prikimala, ampak ne — oni so moj predlog zavrnili.

Sakan je takrat rekel nekaj, kar je bilo popolnoma sakanovsko: Če hočete, da to delamo, je to to. Ne bomo našli nič boljšega. In imel je prav. V svoji knjigi podrobneje opisujem njegovo utemeljitev, zakaj bo ta slogan funkcioniral.

Ta njegova odločnost, jasnost in sposobnost, da v trenutku vidi bistvo, je bila lekcija sama po sebi. Naučil me je, da včasih moraš zaupati intuiciji nekoga, ki vidi širše od tebe — tudi če se ti zdi, da je nekaj “off”.

Torej je zelo dobrodošlo, da znajo agencije kdaj reči ne in ne takoj poklekniti pred naročnikom? Pa vseeno – ni vedno tako lahko … posel je posel.

Agencije morajo včasih znati reči tudi ne. Zakaj bi se bale? Če bi jaz takrat kot naročnik znal narediti njihov posel, sploh ne bi šel k njim. Pa sem vedel, da moram k agenciji.

Danes v agencijah delajo kreativni in pametni ljudje, ampak iskreno ocenjujem, da marketinške agencije v obliki, kot jih poznamo danes, nimajo zagotovljene prihodnosti. Medijski kontekst se je popolnoma spremenil. Komunikacija mora biti vgrajena že v sam izdelek. Danes komuniciraš vsak dan, ne samo ob kampanjah.

Absolutno mislim, da je prav, da vedno poveš, kar misliš. Brez takšnega pristopa ni produktivnega dialoga.

Začetki kampanje so hitro pokazali, da sporočilnost »šašavosti« odlično deluje – ljudje so se nanjo odzivali, se z njo poistovetili in jo sprejeli kot nekaj svojega. Kmalu ste se odločili za prestop iz telefonskih pogovorov na format snemanj. Zakaj je prišlo do te odločitve? Kot ste omenili, ganljivi testimoniali, pričevanja uporabnikov.

Tudi druge možnosti preprosto nismo imeli. Prodaja na daljavo zaradi hiperinflacije ni več funkcionirala, zato so bili dogodki, na katerih smo tudi prodajali kosmodisk, naravna naslednja faza. Ko smo začeli organizirati predstavitve, smo opazili nekaj izjemno pomembnega: ljudje so se med seboj začeli pogovarjati.

Ta medsebojna interakcija je bila ključna. Ko nekdo reče: Ej, jaz sem poskusil, pridi k meni, ti pokažem, je to najmočnejša oblika komunikacije. Zato smo se odločili, da začnemo snemati njihove izkušnje in jih potem vgrajevati v obstoječe oglaševalske formate. Testimoniali so bili zato neprecenljivi. Danes to počnejo vplivneži – oni so današnji nosilci testimonialov.

V svetu, kjer je ogromno komunikacijskega hrupa, je pristna izkušnja človeka, ki pove, da mu je nekaj res pomagalo, še vedno najmočnejši signal. Mi smo to videli že takrat: ko dobiš minimalno kritično maso ljudi, ki verjamejo v izdelek, se komunikacija naravno razširi na dodatne kanale. In to je bil razlog, da smo predstavitve izkušenj uporabnikov postavili v središče naše oglaševalske strategije.

Prve predstavitve v hotelu Metropol so bile bolj družabni dogodki kot prodajni nastopi. Kako pomembno je bilo za razvoj znamke, da se odločevalec osebno sreča z izkušnjo uporabnikov? Zakaj je tako ključno, da uspeh znamke nastane iz človeške interakcije in ne iz agresivne prodaje?

Dogodki so bili v tistem času neverjetna priložnost in prednost, ker je medijski kontekst razpadal. Že prej omenjena hiperinflacija je uničila klasične prodajne kanale, zato je osebna izkušnja postala edina realna pot. In ko vidiš ljudi, ki se med seboj pogovarjajo, izmenjujejo izkušnje, komentirajo, dvomijo, potrjujejo – takrat nastane resnična komunikacija.

Kot je danes interakcija z vplivnežem: nekdo nekaj pove, drugi komentira, tretji komentira komentar. To je živa dinamika. Seveda bo tudi to nekoč doseglo svojo mejo – botov je vedno več, tudi znamke že plačujejo ljudi, da ustvarjajo odzive, na žalost se že dogaja. Zato ne želim idealizirati influencer marketinga. Velike znamke ga uporabljajo, ker morajo. A priložnost za nove znamke je drugje: v avtentični zgodbi.

Naša strategija takrat ni bila: Imamo boljši izdelek od drugih. Mi smo začeli s težavo. Vedno s težavo. Če imaš sesalec, pokažeš, da sesa bolje. Ali: Ste utrujeni od umazanega doma? Tisto, kar imate, ne rešuje težave. Operacionalizacija težave in rešitve je bila ključ.

Poleg tega naši izdelki niso bili v redni prodaji, zato smo morali ustvariti kategorijo, ki je prej ni bilo. Pozornosti ne loviš z generičnostjo, ampak z nečim, kar povprečni človek še ni slišal. Ko smo zbrali dovolj ljudi, ki so rekli: Jaz sem poskusil, meni je pomagalo, se je zgodil preboj. In to je bil razlog, da smo priče zadovoljnih uporabnikov postavili v središče strategije. Targetirali smo ožje skupine. Cilj komunikacije je bil, da ziintrigiramo ljudi. Zakaj ne bi poskusil tudi jaz? To je v človeški naravi. Iz manjšine smo tako postali večina. In to je moč človeške interakcije – ne agresivne prodaje.

Vaša knjiga se bere kot niz usodnih srečanj, ki so kasneje oblikovala vaše poti. Opisujete, kako sta se s Sandijem Češkom prvič srečala in spoznala v Beogradu. Ta naključni trenutek je postal začetek vajinega prijateljstva in kmalu pomembnega partnerstva in spominov. Kako se ga spominjate? Tudi on je bil sprva skeptičen do »šašavega« izdelka in je predlagal, da se raje usmerita v računalniške vode …

Da, zaradi sankcij proti takratni Jugoslaviji smo bili primorani razmišljati o tem, kam umestiti Kosmodisk, da bi imel bolj stabilno in hvaležno ekonomsko okolje. Takrat sem se spomnil na Sandija Češka. Računalništvo je bil njegov glavni posel, njegov fokus. Kosmodisk je bil zanj sprva bolj stranski projekt. A ko je videl rast, mu je takoj »zrasel nos« za to. Sandi je odličen profil podjetnika: ima pogum, tvega, zna prepoznati potencial. Njegova posebna, izjemno dobra lastnost pa je ta, da ima energijo in hkrati sodelavcem dovoli avtonomijo. Večkrat je rekel: Jaz mislim, da to ne bo šlo … ampak poskusi. In to mi je osebno dajalo veter v jadra. Ta kombinacija poguma, zaupanja in dovoljenja, da preizkusiš stvari, je bila ključna za naš razvoj.

Naša strategija ni bila: Imamo boljši izdelek od drugih. Mi smo začeli s težavo. Vedno s težavo. Operacionalizacija težave in rešitve je bila ključ.

Zelo se mi je vtisnila vaša zgodba o tem, kako ste v časopisu zasledili oglas za prvo evropsko konferenco ameriške organizacije NIMA — dogodek, o katerem takrat sploh niste vedeli, da obstaja. Projekt je bil v povojih, vi pa ste razmišljali, da bi šli na konferenco skromno, po svoje. A Sandi Češko je vztrajal, da morate iti dostojno, v hotel, kot je treba. Kako se spominjate tega trenutka?

Tisti oglas v Advertising Age je bilo resnično pravo naključje. A nekaj v tistem kratkem obvestilu me je instinktivno pritegnilo. Zdelo se mi je, da bi tam lahko izvedel nekaj, kar bi nam pomagalo razumeti, kam sploh spada to, kar počnemo. Naša pisarna je bila takrat še v Metalki, projekt Kosmodiska je bil v začetni skromni fazi, mi pa smo se učili sproti.

Moja prva misel je bila zelo preprosta: šel bi, a najbolj skromno. Poceni let, poceni prenočišče (pri prijateljih), ker sem bil tako navajen. Šel bi samo po znanje. Sandi pa je takoj rekel: Ne. Če greš tja, greš kot človek, ki verjame v svoj projekt. Greš v hotel, ki je primeren za konferenco. Greš tako, kot je treba. To je bil zanj princip. Ne razkošje, ampak dostojanstvo. Če želiš, da te drugi jemljejo resno, moraš najprej samega sebe. Imaš pravico učiti se med najboljšimi. Vztrajal je, da moraš včasih stopiti korak višje (četudi je bil to v tistem trenutku za nas velik strošek), ne zaradi ega, ampak zaradi ambicije. In imel je prav. Tisti obisk Londona je bil prelomnica za naš posel. Sandi je to videl prej kot jaz.

Sandi Češko in Branimir Brkljač z gosti režeta torto na 5. obletnici Studia Moderna.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja sta v Sloveniji zaživela POP TV in Kanal A, vi pa ste to videli kot novo priložnost in ste začeli s projektom Top Shopa. Bi danes podjetniku, ki se šele prebija, svetovali, naj začne v manjših ali nišnih medijih in postopoma preide v »prime time«?

Predvsem bi svetoval, da res greš step by step. Ne s preveliko žlico takoj. Danes je paradoks v tem, da je bistveno lažje kot nekoč – vse imaš na voljo, lahko komuniciraš s komerkoli želiš –, hkrati pa je težje kot kadarkoli prej dobiti pozornost.

Zato moraš biti potrpežljiv, dokler ne dobiš avtentičnega odziva. Edini ljudje, ki lahko zgodbo uspešno peljejo naprej, so tisti, ki vanjo zares verjamejo. Ko se nekdo sam prepriča, da je stvar dobra in prava, bo zgodbo širil naprej. Tega ne more nadomestiti noben denar.

Seveda je denar pomemben, ampak v začetnih fazah še ne veš, ali bo tvoja zgodba sploh dobila pravi odziv. Zato začni manjše, postopno, v medijih in kanalih, kjer lahko preizkusiš, ali se zgodba res prime – šele nato razmišljaj o »prime time« trenutkih.

Znamke, ki si upajo poskusiti, eksperimentirati in se ne bojijo, da bo kakšna stvar padla na tla, dolgoročno zgradijo močnejšo bazo. Ker pokažejo, da so žive. Da imajo pulz. Da imajo hrbtenico.

V knjigi omenjate serijo Mad Men, ki jo naravnost obožujete in tudi za mnoge iz naše panoge je kultna referenca. Kako bi danes opisali njen čar? Kaj je tisto v tej seriji, kar še vedno nagovarja ljudi, ki delujejo v marketingu in znamčenju?

V tej profesionalni (pa tudi osebni) fazi življenja, v kateri sem danes, se pogosto vračam k zgodbi, iz katere sem se poklicno razvil — k času, ko se je rojevala sodobna marketinška industrija. Bil sem del tega rojevanja. In prav zato ima Mad Men zame poseben čar, ker opisuje, kako se je v ZDA rojevala oglaševalska panoga, v njej pa sem prepoznal številne simbolne vzporednice z rojstvom in razvojem TV prodaje.

Serija pokaže, koliko inovativnosti je bilo takrat potrebne v komunikaciji: dobri, zapeljivi slogani, drznost, intuicija. Kot zadnji »teenager« tistega obdobja sem hvaležen, da sem to kulturo doživel.

Mad Men briljantno ujame tudi duh časa: na primer odnos do žensk skozi izjemno pomembno vlogo Peggy, ki se prebija skozi svet, v katerem je moški sprva sploh ne sprejemajo. In potem vidiš, kako se to počasi spreminja. Avtor serije je neverjetno natančno preučil kulturo tistega obdobja — scenarij je napisan briljantno, ni mehanski, je poln detajlov, ki so avtentični.

Branimir Brkljač z igralcema serije Mad Men.

To je tisto, kar še danes nagovarja ljudi v marketingu: občutek, da je bila komunikacija nekoč rojena iz čiste kreativnosti, iz poguma, iz osebnih bojev in zmag. In da se v resnici tudi danes vse začne tam — pri zgodbi, pri kulturi, pri človeku.

Pri zgodbah o uspehu me vedno fascinira, kako ambicije nenehno rastejo. S širjenjem v druge velike države, tudi v Rusijo, ste se lahko kmalu suvereno predstavljali kot največje podjetje za Srednjo in Vzhodno Evropo – čeprav sprva v Moskvi ni dobro kazalo. Kako ste doživljali to postopno rast in preboje na novih trgih?

Rusija je bila že takrat tako velik trg, da so tam delovala podjetja, ki so se ukvarjala z neposredno TV prodajo. Mi pa smo bili edina firma, ki je bila res »čisto tuja« – popolni outsider. Imeli smo direktorja, našega Zorana, ki je že dolgo živel v Rusiji, govoril rusko in ga je tamkajšnje okolje sprejelo kot domačega. Razumel je kulturo, mentaliteto, način komunikacije. To je bilo ključno, da so nas sprejeli. Zanimivo je, da so nas v vseh drugih državah takratne centralne in vzhodne Evrope dojemali kot nekoga, ki prihaja iz Zahoda.

Medklic (zlasti za mlajše bralke in bralce tega intervjuja) : danes, v marketinškem svetu, je to povsem drugače, kot smo bili percepirani takrat. Doživljajo in kategorizirajo nas kot srednjeevropski in/ali vzhodnoevropski prostor …

... v devetdesetih in zgodnjih dvatisočih je bila Jugoslavija (in širše Balkan) za mnoge srednjeevropske države simbol svobode, odprtosti, kulture, glasbe, televizije, celo nekakšne »kul« drugačnosti. Madžari, Čehi, Slovaki so nas dojemali kot nekaj svežega, zahodnega, modernizacijskega.

In ravno ta občutek, da vstopaš v velik, kompleksen trg, kjer sprva ni kazalo dobro, a se potem odpre, je tisti del zgodbe, ki kaže, kako ambicije rastejo. Ko vidiš, da lahko uspeš tudi tam, začneš razumeti, da je meja veliko višje, kot si mislil.

Pozornosti ne loviš z generičnostjo, ampak z nečim, kar povprečni človek še ni slišal.

Vaša kadrovska politika je bila zelo razdelana. Iz vaše knjige je razbrati, da ste močno gradili na osebnih stikih in občutku, ki ga dobite po enem ali več pogovorih in druženjih. Seveda ste imeli tudi razpise za prosta delovna mesta, a poseben čar so imele vaše interne konference »Črna ovca«, ki ste jih vzpostavili skozi čas. Kakšna je bila prednost tako zasnovanih internih akademij?

Črna ovca se je rodila v Budimpešti. Takrat smo vedeli, da moramo odnose med ljudmi iz različnih držav razviti na povsem nov način. Ko smo prišli na raven več trgov, smo morali ustvariti platformo, ki bi omogočala resnično horizontalno komunikacijo.

Ljudje so morali med seboj izmenjevati izkušnje. Samo vertikalna komunikacija – od vodstva navzdol – preprosto ni bila dovolj in ne bi učinkovito delovala. To smo videli v praksi, na Slovaškem, na Češkem, povsod. Pripadnost se ne gradi z navodili, ampak z izkušnjo, ki jo ljudje delijo med sabo.

Črna ovca je bila drugačna od vsega, kar so počeli drugi. In prav zato je delovala. Vsi v akademiji so bili ponosni nanjo. Seveda smo hodili tudi na zunanje konference, a ključna je bila horizontalna komunikacija – to, da se ljudje med seboj povežejo, da se učijo drug od drugega, da se počutijo del skupnosti.

Imeli smo visoko stopnjo samoupravljanja. Danes se to pogosto opušča, a ta model je bil izjemno pomemben. Ljudje so dobili relevantne informacije iz prve roke, dobili so občutek, da niso samo izvrševalci, ampak soustvarjalci. To je dvigovalo motivacijo v timu. Vsak je imel priložnost za rast. Jaz sem jo imel. Oni so jo imeli.

Kapa z našitkom Black Sheep, znakom akademije Črna ovca.

In ko enkrat vidiš, kako deluje klicni center, kako deluje dobava, kako deluje prodaja in to v različnih državah in na nivoju celega podjetja – ko razumeš celoten sistem – se začne razvijati zdravo, mentalno razmišljanje o podjetju. Črna ovca je bila prostor, kjer se je to dogajalo.

Večanje portfelja znamk je močno vplivalo na vašo celotno medijsko strategijo. Niste več kupovali zgolj formatov za neposredno prodajo, ampak ste prešli na izdelane oglase, TV spote in umeščanje v tradicionalne medije. Bi danes, v času prevlade družbenih omrežij, znamkam še vedno svetovali uporabo tradicionalnih medijev?

Danes ljudje predstavljajo sebe kot blagovne znamke, blagovne znamke pa skušajo sebe predstaviti kot ljudi. Branding se je močno humaniziral. Znamke svojo komunikacijo vežejo na zgodbe, izkušnje, zadovoljstvo, na človeški glas — ne več na tehnične specifikacije. Kot potrošnik moram imeti občutek, da komuniciram s človekom, ne z institucijo.

In tukaj se je zgodil velik premik. Tradicionalni mediji imajo danes bistveno manjši doseg kot nekoč. Televizijske reklame gleda vedno manj ljudi, predvsem starejši. Mlajše generacije živijo na družbenih omrežjih, kjer sledijo ljudem, ki jim zaupajo — vplivnežem, ustvarjalcem, skupnostim. Tam se dogaja relevantna pozornost.

Zato tradicionalni mediji v svoji klasični obliki res ne delujejo več tako, kot so nekoč. Efekt je minimalen. A to ne pomeni, da je vse brezupno. Pomeni pa, da se morajo prilagoditi. Predvsem morajo spremeniti poslovni model, ki ne more več biti odvisan od prodaje oglaševalskega prostora. Svojo vlogo morajo na novo definirati. Ena od strategij je, da postanejo platforme za poglobljene zgodbe, ki temam dajejo globino in gradijo zaupanje uporabnikov. Za to je potreban čas, ki je v današnjem svetu vse bolj razpršen in zato je to velik izziv.

In naj povem še nekaj osebnega: jaz tradicionalne medije še vedno obožujem. Redno berem časopise. Ta ritual, ta fizični stik z medijem, ta občutek papirja, je zame še vedno dragocen. In še vedno z veseljem pogledam občasno poročila ne televiziji. Ampak to ni moj predlog komurkoli, da počne isto, zavedam se, da sem v tem neki preživeli dinozaver.

Edini ljudje, ki lahko zgodbo uspešno peljejo naprej, so tisti, ki vanjo zares verjamejo. Ko se nekdo sam prepriča, da je stvar dobra in prava, bo zgodbo širil naprej. Tega ne more nadomestiti noben denar.

Na začetku intervjuja ste bili kritični tudi do današnjega načina delovanja agencij. Dajva še to podrobneje oplaziti kot spodbudo in nasvet, popotnico. Kaj bi pa njim svetovali, skozi vaše izkušnje, opažanja?

Današnje agencije delujejo v svetu, ki se je temeljno spremenil, njihovi modeli pa pogosto ostajajo enaki kot pred dvajsetimi leti. Če bi jim svetoval, bi najprej rekel, da morajo prenehati razmišljati kot izvajalci in se začeti obnašati kot partnerji (nekatere to odlično že počnejo). Naročniki danes ne potrebujejo zgolj kampanj, temveč razumevanje kulture, potrošnika, konteksta in dinamike skupnosti. Agencija, ki samo izpolnjuje brief, izgublja relevantnost. Agencija, ki soustvarja strategijo, pa jo pridobiva.

Druga stvar, ki jo morajo sprejeti, je sodelovanje z ustvarjalci. Vplivneži niso konkurenca, temveč novi mediji, s katerimi morajo sodelovati. Ljudje sledijo ljudem.

Kot pionirji neposredne prodaje ste razpolagali z ogromno količino podatkov. Danes je spremljanje podatkov samoumevno, takrat pa je bilo nekaj izjemnega. Kako ste upravljali večmilijonski članski klub, ki ste ga zgradili skozi čas?

Imeli smo celoten tim, ki je razvil naš cut-pro program, in tam smo imeli izjemno ekipo mladih programerjev. Oni so nam omogočili nekaj, kar je bilo takrat skoraj znanstvena fantastika: podatke o prodaji smo imeli v realnem času. Videli smo prodajo po kanalih, po državah, po oglasih – takoj, ko se je zgodila. To je bilo za tiste pionirske čase vrhunsko.

Analiza baze podatkov je bila ključna za odločitve o komunikaciji. Če vidiš, da se nekaj ne prodaja, tega ne prodajaš več. Če vidiš, da ljudje ne reagirajo, spremeniš pristop. Moraš vzeti relevantne podatke – in to ni nekaj, kar zna vsak.

Sčasoma je online prevzel dominacijo. Postal je neposredna prodaja. A zanimivo je, da so naše brandirane (oznamčene) Top Shop trgovine delovale bolj kot medij kot klasična prodajna mesta. Tam so se ljudje zbirali, da izdelek vidijo v živo, da ga doživijo.

Trgovine smo pretvarjali v medije. Tako smo jih organizirali.

Večkrat omenjate, da vas je »virus reklamno-medijskog biznisa« okužil že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kaj je tisto v marketingu, kar vas je trajno zasvojilo, očaralo? Bere se kot ljubezen v dušo.

Zame je marketing ena taka posebna stvar. Na enem mestu združuje ogromno interakcij, strategijo, kreativnost, analizo odzivov – celoten miks, ki te ves čas drži budnega. In na tem valu inovativnosti sem vedno plaval. To me je pritegnilo: drugačni izdelki, drugačni prodajni kanali, instinkt, spontanost, sledenje občutku.

Sicer pa sem celo življenje mislil, da bom pravnik. Pa me je zaneslo drugam. Virus marketinga me je naravnost zadel – in v resnici sploh ni bila nobena drama. Nič ni narobe, če človek iz ene poklicne smeri preide v drugo, ko nekaj prepozna ali začuti.

Koncertni plakat Đorđa Balaševića v Sarajevu s posvetilom Branimirju Brkljaču.

Veliko ljudi odlaša, ker mislijo: Ne bom zdaj, ker delam ravno to in sem se izobraževal za ravno to. Koncept odlašanja je najmočnejši pri tistih, ki si ne upajo stopiti v nove sfere, čeprav čutijo, da bi morda morali. In potem si rečejo: Ko končam to, šele potem bom.

Včasih pa se ti mora zgoditi nekaj slabega, da ne moreš več odlašati. Tudi v moji zgodbi je veliko temeljilo na takšnih momentih.

Imeli smo visoko stopnjo samoupravljanja. Danes se to pogosto opušča, a ta model je bil izjemno pomemben. Ljudje so dobili relevantne informacije iz prve roke, dobili so občutek, da niso samo izvrševalci, ampak soustvarjalci.

Vaša kariera je polna drznih, pogumnih in pionirskih potez. V teoriji znamčenja velja pravilo, da se znamke izogibajo tveganjem in polarizaciji, ki bi lahko odtujila del občinstva. Vi pa ste z izrazito nekonvencionalnimi pristopi svojo bazo kupcev le še utrdili. Kakšen je vaš nasvet za sodobne znamke: kdaj se splača tvegati in zavzeti radikalno stališče ter zakaj je mlačnost največji sovražnik dobre blagovne znamke?

Z današnjega zornega kota bi rekel preprosto: čim več stvari testirati, poskusiti, probati. Danes ne obstaja formula, ki bi ti jo nekdo dal in bi delovala univerzalno. Seveda moraš zgodbo povedati avtentično — to je osnova — potem pa preizkušati različne pristope, različne kanale, različne formate.

Včasih se splača tvegati, zavzeti jasno, radikalno stališče, ker s tem pokažeš identiteto. Ljudje se ne povežejo z nevtralnostjo, povežejo se z jasnostjo.

Znamke, ki si upajo poskusiti, eksperimentirati in se ne bojijo, da bo kakšna stvar padla na tla, dolgoročno zgradijo močnejšo bazo. Ker pokažejo, da so žive. Da imajo pulz. Da imajo hrbtenico.

Ko je koncept neposredne televizijske prodaje v regiji praktično ponarodel in postal del pop-kulture – ko so ljudje frazo »Ali to nije sve« začeli uporabljati v vsakdanjem žargonu – je vaša tržna filozofija začela živeti povsem ločeno od vašega imena. Kako kot avtor in strateg gledate na ta ultimativni uspeh znamčenja, ko ideja preseže svojega ustvarjalca in postane del kolektivne zavesti? Je to ultimativni cilj znamčenja?

Zame je to del zgodbe, ki jo vsi poznamo. Vsi vemo, na kaj se ta fraza nanaša. In prav to je najboljši dokaz, da smo ustvarili nekaj relevantnega. Ko ideja postane del vsakdanjega jezika, ko jo ljudje uporabljajo spontano, brez razmišljanja, takrat veš, da je presegla svojega avtorja.

Osebno je to tudi dodatna stimulacija. To pomeni, da moja knjiga ni konec zgodbe. Upam, da bo to motiviralo moje kolege, uporabnike naših izdelkov, vse, ki so bili del te poti — da bodo delili izkušnje, izmenjevali znanje, gradili naprej.

V naši zgodbi je veliko semena, veliko začetkov današnje komunikacije. In iskreno: zanima me, kam to gre. Sem pripravljen raziskovati naprej.

Analiza baze podatkov je bila ključna za odločitve o komunikaciji. Če vidiš, da se nekaj ne prodaja, tega ne prodajaš več.

Znamke danes mrzlično iščejo načine, kako zgraditi rituale, ki bi kupce čustveno vračali leto za letom. Vi ste s projektom Mokrin House naredili prav to – iz klasičnega podeželskega posestva ste ustvarili globalno pop-kulturno in podjetniško zatočišče. Kako se gradi znamka prostora in izkušnje? Je morda prav v tem poanta sodobnega znamčenja?

Mokrin House je moj ljubiteljski projekt. V sebi povezuje dve zgodbi, ki ju na prvi pogled sploh ne moreš povezati: urbano točko sredi ruralne vasi. Prav ta kontrast je bil od začetka moja motivacija.

Moja originalna ideja je bila majhna, skoraj intimna. Na začetku sem si ta prostor zamislil kot neko moje osebno pribežališče, v katerem bom preživljal svoj prosti čas in občasno vabil prijatelje in družino na druženja. A zelo hitro je prerasla samo sebe. Mokrin House je postal mesto za digitalne nomade iz celega sveta. Danes je že v novi fazi – postal je središče kulturnih dogodkov, prostor srečevanj, idej, ritualov skupnosti.

In iskreno: ne vem, kam pelje. Ampak ravno zato me motivira. Ko ne veš, kam gre zgodba, ko se razvija organsko, iz ljudi, iz prostora, iz tradicije – takrat nastane znamka, ki je živa. Zame je to najlepši del Mokrin House-a: da ga ne moreš vnaprej definirati, ker ga ustvarjajo ljudje, ki pridejo tja.

Branimir Brkljač za mizo med pogovorom.

Če bi morali vašo podjetniško pot opisati s tremi ključnimi vrednotami ali pridevniki, ki tvorijo vaš unikatni podpis, kateri bi to bili?

Mislim definitivno najprej radovednost. Sem radoveden človek, to je vedno bilo jasno.… (sledi zamolk, nerodnost, intervjuvanec se preposti, da ga raje jaz v nadaljevanju označim. Tako se opogumim in odločno orišem.)

Rekla bi pogum in avtonomnost. Nedvomno. Pogum, ker ste vedno pogumno in zagnano stopali (četudi je sprva delovalo »šašavo«), s pristopom, ki spominja na pravega petkarja v šoli (kar ste tudi bili; vse razrede osnovne in srednje šole same petice, sem prebrala). In avtonomnost, ker ste znali delovati, reagirati iz sebe, ne iz pričakovanj drugih – ter to isto avtonomijo dajali tudi ljudem okoli sebe.

(Branimir Brkljač z nasmeškom prikima.)

Včasih se splača tvegati, zavzeti jasno, radikalno stališče, ker s tem pokažeš identiteto. Ljudje se ne povežejo z nevtralnostjo, povežejo se z jasnostjo.

Veliko podjetij oziroma njihovih znamk danes vlaga »milijone« v t. i. storytelling, ki pa pogosto izpade umetno. Vaše zgodbe, ki jih delite skozi predavanja, zapise in knjigo, so izjemno preproste, a hkrati slikovite, filmične in antropološko globoke. Kaj se lahko sodobni snovalci kampanj naučijo iz vaše lahkotnosti komuniciranja kompleksnih človeških resnic? Če bi zdaj z njimi pili kavo, kaj bi jim prijateljsko priporočili pri njihovem vsakodnevnem ustvarjanju?

Če bi sedel z njimi na kavi, bi najprej rekel: avtentičnost. Edino avtentičnost te pripelje do prave zgodbe. Treba jo je povedati tako, kot je — brez friziranja, brez olepševanja, brez konstrukcij. Samo takšna zgodba lahko na dolgi rok drži pozornost. Kratki kreativni slogani danes pogosto ne funkcionirajo več …

(… vmesni komentar spraševalke intervjuvanca): jaz pa pogrešam nazaj tudi kratke kreativne slogane skozi premišljeno besedno igro, ki preprosto očarajo, funkcionirajo in ne zvenijo generično.

Da, kratki kreativni slogani danes pogosto ne funkcionirajo več, ker so postali generični. A hkrati razumem nostalgijo po tistih res dobrih, premišljenih besednih igrah, ki so nekoč očarale. Tudi jaz jih pogrešam. Ampak razlika je v tem, da so takrat izhajali iz resnične zgodbe, iz resničnega vpogleda v človeka — ne iz umetne formule.

Zato bi jim prijateljsko priporočil nekaj preprostega: naj ne iščejo zgodbe, ki bi bila všečna, ampak zgodbo, ki je resnična. Naj se ne trudijo biti pametnejši od človeka, ki ga nagovarjajo. Naj poslušajo. Naj opazujejo. Naj se vprašajo, kaj je tisto, kar človek res doživlja, ne tisto, kar bi oni radi, da doživlja.

Ko imaš to — avtentično človeško resnico — se zgodba napiše sama. In takrat lahko deluje tudi slogan. Takrat lahko deluje tudi kampanja. Vse se začne pri človeku, ne pri tehniki.

V klasičnem marketingu velja pravilo, da moraš blagovno znamko strogo prilagoditi lokalnemu trgu, če želiš z njo uspeti v tujini (glokalizacija). Vi pa ste z regijskimi in mednarodnimi projekti dokazali tudi nasprotno – uspeh ste dosegli prav s tem, da ste nadgradili svojo že vzpostavljeno logiko. Je včasih izvirna pristnost veliko boljša strategija kot sterilno prilagajanje vnaprej določenim mednarodnim standardom?

Primarna je avtentična zgodba, kot sem že omenil. To je osnova. A hkrati moraš zelo dobro razumeti kontekst, v katerem ta zgodba živi. V komunikaciji se moraš prilagoditi kulturnemu okolju, kulturnemu »vhodu«, skozi katerega ljudje sprejemajo sporočila.

Ne gre za to, kako ti vidiš stvar, ampak kako jo vidi kultura, v katero vstopaš. Od začetka sem se zato obkrožal z ljudmi, ki so te kontekste razumeli bolje kot jaz. To je bilo ključno.

Avtentičnost zgodbe ostane enaka, a način, kako jo pripoveduješ, mora spoštovati kulturni teren, na katerega stopaš.

Objavljeno v reviji BrandBond79, november 2026

Foto vir: Osebni arhiv.

Član skupnosti BrandBond79

Močne znamke.
Močne vezi.
Postani del družine.

BrandBond79 je namenjen tistim, ki v znamkah vidijo več kot tržni instrument.

Poiščite paket zase.

Oglejte si pakete BrandBond79 in izberite vsebine, ki vas zanimajo.

E-novičnik

Če se želite naročiti na e-novičnik BrandBond79, toplo vabljeni. V spodnje polje vnesite svoj e-poštni naslov in kliknite gumb za prijavo. Se veselimo vaše družbe.

Celotna epizoda dogodka je na voljo le naročnikom paketa XXL.

Če ste na paket BrandBond79 XXL že naročeni, vpišite svoje uporabniško ime in geslo ter uživajte v naši družbi. Hvala, da ste z nami.

Še niste naročeni na paket XXL?

Odkrijte paket XXL in si zagotovite dostop do celotnih epizod dogodkov.